Se to res dogaja?
SE TO RES DOGAJA?
''Saj ne morem verjet.. Se to res dogaja?''
V soboto, 1.4.2017 sva še veselo prčkarila po najinem vrtku pri meni doma. Mici je letala okrog, moja sestrica nama je pomagala, saj se nisem želela ''pretegnit'', ker sem vedela, da pod mojim srčkom raste mala pikica. Vse je bilo super, vesela sem bila.. Vsake toliko sem se nezavedno prijela za trebuh in v mislih že načrtovala, kako bo čez 9 mesecev ta mala pikica že v vozičku in kako jo bom s ponosom razkazovala po vasi.
V nedeljo sem na hlačkah opazila neko rjavo rdečo packo, ampak temu nisem pripisovala prevelikega pomena, saj sem prebrala, da je to dokaj normalen pojav v začetku nosečnosti, ker se maternica razteza. En del mene je začutil, da vse ni tako kot mora biti pa sem se vseeno prepričevala, da ni razloga za skrb. Butara, mogoče če bi zagnala paniko, bi pa lahko preprečila vse skupaj? Mogoče? Ali pač ne? Je bilo tako namenjeno?
3.4.2017, se to res dogaja? Grem na stranišče... vse krvavo tam spodaj... bolečine neznosne... Kličem dragega naj prihiti domov, da bo treba na urgenco. Od bolečin ležim na tleh sredi kopalnice... jokam... Jokam zaradi bolečine tam spodaj ali zaradi psihične bolečine, ker vem kaj to pomeni? Saj ne morem verjet.. Se to res dogaja? Meni? Zakaj? Boli... naj bo vse v redu s pikico... ampak čutim, da ni.. čutim, da pikice sploh ni več v meni.. Zakaj?
Odhitiva na urgenco. Na srečo naletiva na zelo prijazno ginekologinjo, ki dovoli, da gre dragi z menoj v ambulanto. Vsa pretresena se zleknem na stol in razširim noge. Naredi UZ. Ničesar ne vidi. Sem se že doma ščistila. Ničesar ne vidi. Zakaj????
Razloži mi, da sem splavila. Ker še nisem sploh prišla do prvega pregleda pri svoji zdravnici, na približno izračuna, da sem bila noseča 6. tednov. Ja, 6.tednov je v meni raslo bitjece. Čeprav samo 6.tednov, sem občutila da je tam. Bila sem mamica. Sedaj sem mamica angelčka.
Vzame mi še kri in reče, da moram naslednji dan nazaj na pregled. Kako se je dan odvijal naprej, nimam pojma. Poskusila sem funkcionirati normalno, vem da sem pripravila kosilo, pospravila stanovanje, poskrbela za Mici. Skozi glavo pa so mi ves čas švigale misli.. Se to res dogaja? Zakaj? Sem kriva jaz? Mislim, da nisem čisto dojela zakaj se gre. Svojo malo kužiko sem se odločila razvajati do neba. Vem, da je čutila mojo bolečino, zato se je še bolj navezala name. Kaj bi brez nje?
Kako sem prebrodila noč, nimam pojma. Naslednji dan me je čakal pregled na urgenci. Naletela sem na najbolj neprijaznega zdravnika. Obnašal se je, kot da mu je vse odveč. Pregledal me je, vzel kri. Vse na prisilo. Vem, da sem samo številka, ampak bi vas res ubilo, da bi se malo bolj človeško obnašali na takem pregledu? To ni bil moj 24 splav, da bi vedela kako in kaj. Čisto nasprotje od zdravnice, ki me je pregledala dan prej. Čistila sem se v redu, betaHCG se je zmanjšal.
Ker imam negativno krvno skupino, sem morala naslednji dan šibati k svoji zdravnici, da mi je dala injekcijo s protitelesi. Tudi tista bolečina v rito ni ravno prijetna, ampak v primerjavi z vsem ostalim je bilo to milina. Kaj več o injekciji napišem v naslednjem postu, ker mislim da čisto premalo vemo punce o tem.
Taka izkušnja je težka. 6. tednov pod srčkom nosiš malo pikico, si predstavljaš kako bo nosečnost lepo napredovala iz tedna v teden, potem pa tole. 6. tednov ni nič v primerjavi z nekaterimi, ki otroka že skoraj donosijo potem pa se morajo od njega posloviti. Ampak zame bolečina ni bila nič manjša. Tisti šok, ko vidiš kri na hlačkah, ko začutiš da nekaj ni v redu. Ko ti rečejo, da si splavila. Ko se za trenutek izgubiš. Ko se sanje o družini razblinijo. Ne, katera tega ni dala čez nima pojma kaj je to. Kaj ti to naredi.
Jaz sem se pobrala. Bilo je težko, ampak sem se. Namesto samo člankov o lepi nosečnosti sem začela prebirati še druge stvari. Stvari, o katerih se zelo poredko govori. Splav. Kaj je to, koliko žensk se s tem sooči. Zakaj pride do tega. Kakšne posledice pusti. Ga lahko kako preprečimo. Veliko stvari sem izvedela in se tako pripravila za naprej. Podzavestno sem se prepričala, da bo naslednja nosečnost uspešna. Sem pač ena izmed tistih 30% žensk, ki v prvi nosečnosti splavi. Ampak sem v redu. Dobila sem dokaz, da lahko zanosim. :) Naslednjič bom pikico tudi donosila. :)
Za podporo se moram zahvaliti tudi mojemu dragemu. Hvala, ker si mi stal ob strani v takem težkem trenutku. Vem, da je bilo tudi tebi težko, saj je bil to tudi zate nek ''prvič''. Žalosten ''prvič'', ki sva ga prebrodila skupaj. Hvala tudi za vso nadaljnjo podporo. <3
April je minil, prišel je maj.. Pomlad je prešla v poletje. Midva pa se nisva vdala...
xoxo
Komentarji
Objavite komentar