Najlepši črtici na svetu +

NAJLEPŠI ČRTICI NA SVETU

''Misliš, da je čas da počasi začneva delati na najini družinici?''

Čeprav sva bila skupaj šele dobro leto, sva počasi začela razmišljati v tej smeri. Jaz sem še mlada, moj dragi pa pač ne. Vsi tisti komentarji: ''Kam se vama pa tako mudi? Saj si še mlada in bla bla...'' pač niso v nobeno pomoč. Vem, da sem sposobna biti mama in čutim že od malega, da je to to. Našla sem popolnega partnerja, s katerim si želim ustvariti družino. To je pa to, kar dejansko šteje. 

Veselila sem se dneva, ko bova začela. Zamišljala sem si, kako bo že takoj naslednji mesec menstruacija zamujala in bo test pozitiven. Kako bom pri 23 letih že mamica. Pa sem se uštela..

Ker imam neko ''obsesijo'' z datumi in morajo vsi imeti nek pomen, sva se odločila, da bova začela delati na otroku 10.12.2016. Ta datum ima pri meni veeelik pomen(oseben) in se mi je zdel popoln. Ampak ker nič ne gre po planu, sva se spontano ''odločila'', da bova začela prej. Zakaj bi čakala še skoraj celo leto, če lahko kar zdaj? Ne vem, mogoče je bilo to podzavestno sporočilo, da naj ne čakava. In nisva.

6.3.2016. <3 Takrat se je za naju začelo novo poglavje v življenju. Ne vem ali so tudi ostale ženske take, da dajo toliko na to, ampak jaz sem. S tistim trenutkom sem vedela, da je to prelomna točka in da greva od tukaj naprej lahko samo še navzgor. Z najinim odnosom, vezo,... 

Kontracepcijskih tabletk nisem jemala že od oktobra 2015. Prej sem jih jemala 1 leto potem pa prenehala, saj mi niso odgovarjale. Psihično in fizično sem bila čedalje bolj izmučena in s fantom sva se zato dogovorila, da preneham.

Kaj se dogaja v glavah drugih žensk, ne vem, meni se je kar mešalo od načrtov v nosečnosti, kako bo, na kaj moram biti pozorna med nosečnostjo, porod, novorojenček. Z vsem sem se seznanila  in prebrala ogromno ene literature. Res sem veliko razmišljala o tem. Preveč. Med vsakim spolnim odnosom skoraj sem razmišljala samo o tem, kako se bo sedaj pa res prijelo. 

Prvi mesec-NIČ. Menstruacija točno 33. dan. Seveda sem bila razočarana. Bolj kot v literaturo o nosečnosti, sem se vrgla v literaturo o zanositvi in izvedela ogromno informacij. Takih in drugačnih. Začela sem z jemanjem folne kisline in se naročila na pregled oz. posvet pri svoji ginekologinji.

Na pregledu sem ji povedala, da želim zanositi pa da ne uspe. Malo sem se zlagala in rekla, da na otročku delam že zelo dolgo časa, zato si je vzela čas zame in me temeljito pregledala. Na UZ je našla neko malo pregrado, ampak ni bila prepričana če je to to. Poslala me je naprej na ginekološko kliniko na 3D ultrazvok maternice, če je res pregrada ali ne. Drugih posebnosti ni ugotovila.

Čez slab mesec sem imela pregled za pregrado. Zdravnica je ugotovila, da jo imam. Ne preveliko, zato naj ne bi ovirala same zanositve, je pa možnost da bo otroček nedonošenček ali pa manj razvit toliko večja. Razložila mi je, da pri operaciji lahko pride do zapletov in če pride do le-teh, sploh ne bom mogla zanosit. Operacijo mi je tudi na podlagi mojih let(''samo'' 22) odsvetovala. Na internetu sem prebrala ogromno izkušenj žensk, ki so imele pregrado. Ene so imele operacijo pa so lažje zanosile, ene po operaciji niso zanosile, nekatere so kljub pregradi uspešno zanosile in donosile zdravega razvitega otročka. Bila sem malo zmedena, ampak nekega takega posega v svoje telo, maternico, si pač nisem želela. Verjela sem, da nama bo uspelo kljub pregradi.

Meseci so tekli in tukaj je bil julij. Menstruacija mi je zamujala že skoraj dva meseca, ampak a veste tisti občutek, ko tako dobro poznaš svoje telo, da veš da to ni to? Da razlog za zamujanje ni nosečnost, ampak nekaj drugega? Stres? Preveč razmišljanja o nosečnosti? Vse drugo, samo tisto kar si želiš ne? In seveda to poveča stres.. Hormonsko neravnovesje. Hormoni so mi jo zagodli, saj sem kakšen mesec prej imela namesto menstruacije samo rjav izcedek kar pa seveda ni dober znak. 

Začetek avgusta, dopust, meni pa se ulije menstruacija. Žalostna a po eni strani vesela, saj to pomeni, da gre ciklus naprej in lahko začneva znova. Po koncu perila, sem začela s pitjem čaja krvomočnice. Ne verjamem ravno v te bio, naravna zdravila, ampak čajček je bil moje zadnje upanje. Saj nimaš kaj izgubit, če poskusiš. 

Pila sem ga, ampak vsak mesec znova je prišla nadležna ''teta'' in bila sem žalostna, Jezna. Obupana. Jezna. Nase. Na mojo nezmožnost zanositve. Zakaj veliko ženskam uspe že v prvih treh mesecih, meni pa še skoraj po enem letu ne? 

Prišel je december, tisti datum za katerega sva se zmenila, da bova začela. Upala sem, da nama bo usoda naklonjena in bo prišlo do zanositve po prvotnem, načrtovanem planu. Pa ni bilo. 

Ob novem letu, sva si rekla, da bo leto 2017 najino. Da se bo najina družina povečala za enega člana. Se je, ampak več o tem v naslednjih zapisih. 

Januar je minil, 17.2.2017 me je presenetila menstruacija. Spet jezna, razočarana. Zakaj? Eno leto bo kmalu, jaz pa še kar nič! Februar je minil, vmes sem malo pozabila na bebiko, saj sva imela v varstvu psičko od sestrice in sem imela kar nekaj dela z njo. 

Pride marec. Eno leto od najinega prvega poskusa. Žalostna, napol zamorjena. Pride čas PMSja, prsi napete, bolečine v spodnjem delu trebuha dokaj močne-aha, čez kakšen teden lahko pričakujem menstruacijo. 

19.3.2017 pa v najino življenje pride nov družinski član. Ne vgnezdena pikica, ampak mala črna kepica, ki sva jo poimenovala Mici. Ta sladek mali kužek je bil neka uteha, neko novo gonilo naproti povečanju družine. Ker družina ni popolna, dokler ni v njej psa. :) ''Sedaj smo skoraj popolna družina, samo še otročiček manjka, da bo delal družbo naši Miciki, ki je na srečo pokazala veliko zanimanja in veselja do otrok.'' 

26.3.2017, nedelja= HAPPIEST DAY OF MY LIFE Menstruacija je še kar zamujala pa sem si rekla: ''Oh, what the hell, test imam doma, ga bom kar naredila.'' Nek 6.čut mi je narekoval, da to ni PMS ampak nekaj drugega, mojemu telesu neznanega. Mogoče je pa to-to. Naredim test in v histeriji začnem jokati, se smejati.. bila sem srečna, bila sem v sedmih nebesih, tega občutka se pač ne da opisati. Vsa objokana sem test nesla svojemu dragemu in jokala sva skupaj. Test je bil POZITIVEN!!!!!! :D

Nisem mogla verjet, zato sem čez dva dni test ponovila in spet sta se narisali dve črtici. Najlepši črtici na svetu. Veselila sem se novega poglavja v svojem življenju. Najinem življenju. Našem življenju. Delala sem načrte, odštevala dneve do pregleda, da zdravnica potrdi nosečnost in lahko to veselo novico delim s svetom. 

Na žalost je ta sreča trajala samo dva tedna, ko se je vse končalo.. se nadaljuje..