Ena izmed "tistih" štirih

...

  ENA IZMED ''TISTIH'' ŠTIRIH

Ena izmed štirih žensk splavi. Grozna statistika. Grozna izkušnja.

Jaz sem ena izmed tistih štirih. Ena izmed tistih, ki na žalost niso dočakale, da bi svojo malo pikico lahko prijele v naročje. 

Sem mamica angelčka. Mamica treh angelčkov. Treh malih angelčkov, ki so prekmalu odšli. 

V letu 2017 me ni čakalo nič lepega, doživela sem najhujšo moro vsake ženske, ki si želi biti mamica. Še preden sem lahko prijela v naročje svoje pikice, sem se morala od njih posloviti.

Nobeni ženski ne privoščim, da bi šla skozi kaj takega. Izkušnja te fizično in psihično izčrpa do konca. Dokler te ne doleti kaj takega, tem stvarem enostavno ne posvečaš pozornosti. Bereš članke, forume, izkušnje mamic, ki so se v nosečnosti soočale z dokaj nepomembnimi stvarmi(npr.:koliko kilogramov so pridobile) in njihove vesele novice, ko prvič začutijo brcike otročka in izvejo katerega spola je. Tudi jaz sem mislila, da bom ena izmed teh srečnic, ki bo devet mesecev uživala v nosečnosti. Pa nisem bila te sreče. Namesto vtiranja soli na rano in branja takih stvari, sem začela prebirati strani z izkušnjami žensk, ki so imele tako smolo kot jaz in spoznala še drugo plat nosečnosti. Zamisliš se.

Ko sem začela načrtovati družino sem se odločila, da bom začela pisati blog in tako vodila nek ''dnevnik'' nosečnosti in ga za foro objavljala. Sedaj pa bom namesto tega pisala o svojih grenkih izkušnjah v letu 2017 in mogoče kakšni ženski dejansko vsaj malo pomagala in dala vedeti, da ni sama v tem, da nas je še veliko(na žalost nas je vedno več in več, preveč). Sama sem po naravi večni optimist in vem, da bo tudi zame prišel tisti veseli dan, ko bom zagledala + in takrat bo blog služil prvotnemu namenu. :)

To je moja prva objava in v njej še ne bom razlagala in opisovala svojih žalostnih izkušenj. Na kratko bom razložila, da se s pisanjem tega bloga nikakor ne želim nobenemu smilit. Rada bi samo, da se o takih temah malo bolj odprto govori, saj to SE dogaja.

Opazila sem, da je tega vedno več. Ni nekega pravila, žensko to lahko doleti v petem, osmem, dvanajstem, 16., 20., 22., 28., 31., 38. tednu. Vseeno je bila mamica, V njej je začelo rasti malo bitjece, ki je iz takih in drugačnih razlogov prekmalu odšlo. Seveda je drugače, če je nosečnost še bolj na začetku ali pa kje bolj proti koncu. Ampak bolečina ob izgubi je. Ostane. In takrat ženske potrebujemo pogovor o tem, objem, razumevanje. Ne usmiljenja, ampak razumevanje. Ne potrebujemo tistih klišejskih stavkov, v smislu:''Saj bo, saj si še mlada. Oh, ne sekiraj se, saj bo naslednjič uspelo.'' Pa še se najde kakšen neumen stavek, kateri pač res ni v nobeno pomoč. Mene osebno je najbolj prizadel komentar prijateljice:'' Na tri mesece si zanosila, to je bilo prehitro, telo rabi pol leta da se ščisti. Kam se ti pa mudi? Saj si mlada, časa imaš na pretek.'' Ob taki izjavi ti postane še hujše. Sama sem zagovornik tiste teorije ginekologov, da ženska zanosi, ko je telo pripravljeno. Samo pove, kdaj je pripravljeno, na silo itak ne gre. Jaz sem potrebovala točno eno leto, da sem prvič zanosila.

Kar želim povedati je to, da boli. Ta izkušnja je boleča in takrat potrebujemo ob sebi pravo osebo, ki bo poslušala-pa če je treba tisočkrat povedano zgodbo. Hvala bogu, sem jaz ob sebi imela svojega največjega podpornika in prijatelja, svojega dragega. Tudi njemu ni bilo lahko ob vseh teh izkušnjah pa mi vseeno vsak dan stoji ob strani. Trudim se, da tudi jaz njemu. Obema pa pomaga najina mala kužika Mici, ki je v najin dom prišla ravno pravi čas in nama nezavedno stala ob strani. Dragi, hvala ti <3

Bottom line, v tem blogu bom zaenkrat pisala o grenkih izkušnjah, s katerimi se sooča vedno več žensk in kako sem se soočala s temi stvarmi(se soočam še vedno) jaz. In poudarjam, s pisanjem se ne želim nikomur zasmilit, samo rada bi, da tematika o splavih ne bo več tabu in da se o tem govori. Ne želijo vse ženske javno o tem, ker je preveč boleče. Nekaterim pa pomaga, če dajo to iz sebe in vmes še malo spihajo svojo jezo na svet. 

xoxo