V tretje gre rado..

''V TRETJE GRE RADO'', PRAVIJO..

Vsi smo že slišali rek: ''V tretje gre rado.'' Pa gre res? Mogoče je to samo rek, ki sem si ga mogla ponavljati par mesecev nazaj, da ne bi znorela od črnogledosti. 

V predprejšnem postu sem napisala, kako se je končala druga nosečnost. Naslednja menstruacija je prišla samo z desetdnevno zamudo in je trajala normalnih pet dni. 

Poletje je bilo za nama, začela se je jesen. Dnevi so tekli, nič posebnega. Bolj kot ne, sva se ubadala z malo polulanko Mici, ki je nenadoma dobila nek preblisk, da bo lulala po stanovanju(kljub temu, da je bila navajena na pleničko in travo). 

No, pa je prišel dan, ko naj bi dobila menstruacijo. Psihično sem se počutila še kar v redu, fizično pa sem bila en ogromen balon. Prsi so se mi napele in me bolele za znoret, trebuh se mi je napel, na trenutke sem se počutila slabo. Psiha naredi svoje, zato testa nisem še želela delati. Kaj je rekel mali ''klementinast'' šesti čut-100% nosečnost. 

Prsi so bile iz dneva v dan bolj boleče in napihnjene, ko sem se le odločila narediti test, 6 dni po pričakovani menstruaciji. Seveda je bil test pozitiven!!!! :) Dve črtici, dve črtici!! :) Od veselja me je kar razganjalo. Želela sem povedati dragemu, pa sem se odločila, da bom naslednji dan naredila še enega in mu ga pokazala(naslednji dan smo bili 14.10.2017, najina 32 mesečna obletnica).

Komaj sem prespala noč in zjutraj kar poletela v kopalnico in se polulala na test. Spet sta bili tam!!! :) :) :) Dve črtici!! :) S tresočimi rokami sem mu ga prinesla v dnevno sobo in odložila na mizo. Veselje. Sreča. Vzhičenost. Ljubezen. Radost. Vsa pozitivna čustva kar obstajajo, so se takrat pletla po najinih srčkih. Seveda pa po dveh grenkih izkušnjah ne gre, da ne bi nekje obstajalo vprašanje: ''Pa bo tokrat vse v redu? Bo držalo, da gre v tretje rado? Mora.'' 

Vse kar preostane ženskam po takih izkušnjah je veliko pozitivizma in čim manj negativnega razmišljanja. Vem, lažje je reči kot storiti. Verjemite, vem. Ob vsakem pogledu na test, ob vsakem dotiku buhija je nekje v ozadju: ''Si res tam? Rasteš? Bo tokrat uspelo?'' Res je potrebno ogromno samodiscipline in optimizma, da gledaš na svetlo stran in se veseliš novih dogodivščin z malo pikico v buhiju. Meni je bilo v pomoč brskanje po internetu za vozički, načrtovanje otroške sobe. Samo da sem mislila na pozitivne stvari in se osredotočila na svetlo prihodnost. 

V teh parih tednih se je spremenil odnos naše Mici do mene. Postala je dosti bolj čuteča, navezana name, vedno je želela ležati pri trebuhu in na splošno je v moji bližini postala bolj mirna. Ko sem jo peljala na sprehod ni vlekla, je šla lepo počasi. Verjamem, da so psi zelo dojemljivi kar se tega tiče in naša Mici je dojela, da se nekaj pripravlja. Da v meni raste neko novo bitje, s katerim bosta čez dobro leto kravžljali mamici živce. Tako kot je čez par tednov dojela, da nekaj ne štima..

Iz tedna v teden sem bila večji balonček-hormonček. Hormoni so me metali na polno, jokala sem za malenkosti. Od tega, da je je po televiziji pojavila kakšna reklama, do tega da sem slišala svojo najljubšo pesem. Jok. Naslednjo minuto pa že smeh. In obratno. Prsi so se spremenile v balone. V teh parih tednih so se mi povečale za celo številko, pojavile pa so se mi celo strije na njih. Da o trebuhu ne govorim. Balonček. Strijast balonček. Kaj bi še bilo, če bi se nosečnost normalno nadaljevala... upam, da bomo kmalu videli ;) 

1.11.2017. Najhujša mora, kar se mi je lahko zgodila. Krvav madež na wc papirju. Ker je bil praznik, sva se z dragim odpravljala naokoli po grobovih in obiskih. Tisto leto bi to opravila z malo lažjim srcem, saj sem vedela, da po mojim srčkom nosim še en mali srček. Pa sva se namesto naokoli odpravila na urgenco. Kraj, ki ga iz dna srca sovražim. Kako sem se počutila, ko sem zagledala krvavo packo? Srček se mi je dobesedno ustavil. Zlomil. Jok. Strah. ''Zaaakaaaj????'' Vsa tresoča sem se oblekla in odpravila sva se. Po glavi so mi divjali najbolj žalostni scenariji, vmes pa ena mala pikica optimizma, da mogoče pa ni nič. Ker za razliko od prvič in drugič, nisem imela nobenih bolečin niti upadlih prsi. 

Prispela sva na urgenco. Med čakanjem na vrsto sva poskusila bodriti drug drugega, da ni nič. 

Prišla sem na vrsto in se vsa želejasta usedla na stol in razložila celotno dogajanje. Sledil je pregled z UZ. Nekaj časa je gledala in rekla, da vidi neko malo pikico. Da je pikica tam!!! Po izračunih od zadnje menstruacije naj bi bila noseča 8 tednov, ampak velikost pikice ni ustrezala tem tednom, tako da je prišla do zaključka, da sem noseča 5-6 tednov in da sem imela ovulacijo kasneje kot običajno. Poleg tega, da mi je rekla, da je s pikico vse v redu, sem slišala tudi tisti zvok. Najlepši zvok za vsako žensko- otrokov srčni utripek. Sicer je bil čisto šibek, ampak je bil. Ustrezal je začetkom nosečnosti. Postavljena diagnoza: grozeči splav. Strogo sem morala počivati, nič kaj pretirano se gibati ali naprezati ter dobila sem tablete Dabroston(jemanje 3x na dan). Vsa vesela sem odšla iz ambulante.

V rokah sem držala prve slikice male pikice in z veseljem razlagala dragemu, da je vse v redu. Do naslednjega pregleda pri zdravnici, čez en teden, mora samo zrasti in utrip se mu mora povečati. Sreča je bila nepopisna. Če bi vedela, da ne bo več dolgo trajala, bi te trenutke še bolj cenila.

Večino časa sem preležala in iskala ideje za otroško sobico in ideje za domače, kako za božička povedati veselo novico. Pa je prišel 7.11.2017, prvi ''uradni'' pregled pri moji zdravnici. Pustimo dejstvo, da sem na pregled čakala skoraj tri ure in na vrsto prišla ko se je ZD že zaprl. Živčna se uležem na mizo za UZ, kjer se ni videlo skoraj nič. Zdravnica samo reče, da je plodek še premajhen da bi karkoli videla, ampak da je srčni utrip pa zelo stabilen in da to načeloma pomeni, da je vse v redu. Posede me na stol in razloži vse v zvezi s prehrano v prvih tednih nosečnosti, kaj lahko, česa ne smem. Dovoli mi krajše sprehode, ampak še vedno nič pretiranega. Jemanje Dobrostona mi zmanjša na 2x dnevno. 

Pomirjena ali jezna sem odšla od zdravnice. Pomirjena zato, ker je srčni utrip bil prisoten, jezna pa zato, ker me je tako na hitro odpikala. Naslednji pregled je bil 20.11. Dan, ki mi ni niti malo pri srcu. Dan, ko se rek: ''V tretje gre rado,'' izkaže kot zelo slaba tolažba. 

Dan pred pregledom sem se počutila drugače. Slabo mi je bilo, vmes sem še bruhala, ampak nekaj mi ni dalo miru. Prsi me niso več tako zelo bolele. To se mi je zdelo zelo čudno in nisem imela dobrega občutka. Nekaj v meni me je žrlo. Grizlo, da je nekaj narobe. Tolažila sem se s tem, da imam naslednji dan pregled in da bomo vse razjasnili. O, kako sem imela prav.. šesti čut se do sedaj še ni zmotil... na žalost se tudi tokrat ni..

Ponedeljek, 20.11.2017: ''Tole mi pa ni všeč.. Ne slišim srčnega utripa...'' se nadaljuje..