Moja mami
MOJA MAMI, Marjanca
Moja mami je vedno govorila: ''Mama je ena sama.'' Oh kako je to res..
Mama je ena sama. Res je. Moja mamica je bila edinstvena. Ja, sigurno to reče vsak otrok za svojo mami, ampak moja je bila še bolj edinstvena. Zakaj tako pravim? Ker je bila moja. Moja mami. No, delila sem jo s sestrico, ampak načeloma je bila pa samo moja.
Ta post je eden izmed bolj pozitivnih, da vam povem nekaj več o o moji mamici. Zraven pa še malo o edini nosečnosti, ki sem jo do sedaj spremljala.
11.8.1994, ob 14.05 je na svet spravila deklico, veliko 50cm in težko 3110g. Mene. Kako je potekala nosečnost, nimam pojma, mi ni nikoli povedala. Na žalost. Vse možne informacije bi mi prišle še kako prav, glede na moje težave.
Prvih parih let se ne spomnim, pa imam lahko še tako odličen spomin. Ko gledam slike, sem bila en razvajen otroček, ki mu ni manjkalo čisto nič. Igrače, pozornost, ljubezen. Ni da ni. Iz male ''deklice Vidic'' sem zrasla v orng' babn'co Dimič. Zahvaljujoč odličnemu atiju in mamici. Ampak ker je ta post o moji mamici, bom hvalila samo njo.
Spomnim se vrtca. Jutranjega joka, da samo še malo, da se mi učki spočijejo. ''Klementina, zdej pa dost! Ustan!'' In sem objokana vstala. Jokala, ker se nisem naspala. Jokala, ker nisem imela nobene oblekice, ker so bile vse v pranju in sem mogla nositi hlače. Jokala, ker se je mami že navsezgodaj drla name, da bo pozna v službo, če ne pohitim. Za današnje sočutne starše je to nesprejemljivo, pri nas pa je bil to standard. Pa zato nisem nič manj imela rada mamice. Isto sem je bila vesela, ko sem jo po počitku v vrtcu zagledala, da je prišla pome, kot če je jutro potekalo brez slabe volje.
Spomnim se njenega unikatnega oblačenja. Seveda so vsi starši v 90ih imeli čisto mimo stil oblačenja za svoje otroke, ampak moja mami je bila pa zmagovalka. Bluzice z napihnjenimi rameni, brezrokavnik in krilo. Ali pa pižamaste hlače in puli. 1000 in ena kombinacija. Ampak naredila je vse, da je bilo na zalogi vedno veliko oblekic, da zjutraj ni bilo joka.
Spomnim se vsakega obiska zobozdravnika. Zdravnika. Ali pa njenega plačilnega dne. Obvezen postanek v trgovinici z barbikami. Vedno sem si izbrala eno. Mislim, da sem jih v vseh teh letih nabrala čez 30. Rekord. Moja mami je spodbujala mojo dekliškost, kolikor se je le dalo. Do najstniških let.
V najstniških letih sem postala prava mora. Puberteta, hormoni, razganjanje,... Zarotila sem se proti svoji mamici in postala atijeva punčka. Zato, ker je več dovolil, mami pa je želela nek red. Že od nekdaj. Oh, kaj bi dala da bi še kdaj zavpila: ''Klementina!''
Najlepši trenutek(ali pa vsaj eden izmed lepših) v mojem življenju naj bi bil dan, ko mi je povedala, da je noseča. Hudiča in moj spomin, ne spomnim se tega dneva, se pa spomnim naslednjih devet mesecev. Stara sem bila 9 let. Tretji razred. Budno sem spremljala njen vzhajajoči bušček in brcike, ki so se pojavljale vedno zvečer, ko smo se odpravili spat.
Spomnim se, da je najavila da bom dobila bratca. Resno? Bratec? Želela sem si sestrice. Ampak v redu, bom pač starejša sestrica malemu bratcu. Skoraj devet mesecev smo mislili, da bomo dobili malega Petra, ki bo igral nogomet. Mali je v trebuhu brcal kot zmešan, zato smo rekli, da bo sigurno nogometaš. Še slikica z UZ je pokazala malega lulčka med nogami. Kasneje se je izkazalo, da je pikica samo prst držala tam. Spomnim se, da sem se vsak večer pogovarjala z malim Petrom in poljubljala trebušček. Res sem bila vesela, saj sem bila skoraj 10 let edinka. Kasneje sem izvedela, da je mami med tem časom imela splav. Kaj več pa na žalost ne. Kaj bi dala, da bi mi lahko povedala več o teh stvareh..
Kot vsako žensko, so tudi mojo mami med nosečnostjo dajali hormoni. Od jeze, žalosti, veselja.. vse. Nekega dne se je odločila, da bova preuredili mojo sobo. Prebarvali stene. Hudiča mami, s tem trebuhom bova midve čudeže delali v sobici veliki 2,5x2,5? Okej, noseča ženska ima vedno prav. VEDNO! In tako je moja soba postala turkizno zelena.
Spomnim se pregleda v tretjem tromesečju. Vzela me je s seboj. :) Slišala sem kako pikici bije srček. Že takrat je bil to najlepši zvok, kar ga punca/ženska lahko sliši. So pa zdravniki imeli problem, ker se pikica ni želela premikati. Mamici so naročili, da mora iti na malico, saj tisti dan ni še nič jedla. Šli sva na pico. Najboljša pica v mojem življenju. Najboljši dan. Lahko sem šla z mamico v Ljubljano na pregled, nisem rabila iti v šolo pa še na pico sva šli. Ko sva šli nazaj, da so zdravniki potrdili, da je s pikico vse v redu, samo malo je morala dobiti za jest, je mamici vidno odleglo. Kot ''nagrado'' za vse tri, smo se peljale s taksijem do glavne postaje. Še enkrat-najlepši dan.
Bil je torek, 4.5.2004. ''Tini, jaz grem rodit. Popadke imam,'' je z najbolj mirnim glasom rekla in mi dala poljubček. Bilo je prezgodaj, rok je imela 17.5. Ampak to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Danes dobim bratca?! Komaj sem čakala, da pridem v šolo in vsem povem to novico. Že dosti prej sva naredili plan, kaj vse moram postoriti, ko bo prišel dan D. ''Najprej šola, za jest bom imela pri babi in dediju in ne smem pozabiti poklicati tete Mimi in ji sporočiti vesele novice.'' Deal.
Prišla sem domov iz šole in mami me je poklicala. Povedala mi je, da sem postala sestrica mali pikici po imenu Anastasia. Kaaaj?! Sestrica? Ampak, rečeno je bilo, da bo fantek. Vidite, tudi napoved spola ni vedno 100%. Si velja zapomnit ;)
Naslednji dan po šoli sva z atijem odšla na obisk v porodnišnico. Mali Anastasii sva nesla plišasto miško v roza vrečki(oboje imam še vedno spravljeno). Bila sem vesela, da bom videla sestrico in mojo mamico. Izvedela sem, da je mala imela ob porodu okoli vratu ovito popkovino in je zato pristala na intenzivni negi. Ampak je bilo vse v redu. Po treh dneh sta prišli domov.
To je vse kar vem o mamičini nosečnosti. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi jo o vsem podrobno povprašala in prosila, naj bo z menoj v moji nosečnosti. Ampak vem, da je nekje z mojimi pikicami in budno spremlja vsak moj korak.
Da se vrnem na najstniška leta. Moja mami ni in ni želela sprejeti, da sem najstnica. Še vedno me je silila z roza oblačili, sovražila je črn lak za nohte(zato sem ga začela skrivati in si nohte lakirati na skrivaj) in ni pustila, da v jezi razbijam z vrati, ker niso moja in dokler jih ne bom jaz kupila ne bom razbijala. Sočuten starš, zelo ;) Pa smo šli skozi najstniška leta, težko. Ampak sem ji hvaležna, da me držala tako na kratko.
Srednja šola in njen strah, da bom čisto pobezljala. Pa ji je kljub temu, da sem hodila v Ljubljano uspelo me imeti pod nadzorom. Srednja šola je šla proti koncu, ona pa ni bila na niti enih govorilnih urah. Vedno je rekla, da njej ni potrebno hodit na to, ker mi zaupa. In res mi je lahko. Mislim, da sem bila ena redkih punc, ki je lahko svoji mamici povedala vse. Čisto vse. Od tega, da danes pa ne grem na uro kemije, ker se nisem naučila in ne bom pisala tega testa in se bom raje učila in potem pisala toliko boljše, do tega kdaj sem izgubila nedolžnost.
Vedela je vse. V njej sem videla svojo najboljšo prijateljico in zaupnico, obenem pa sem jo še vedno spoštovala kot mamico. Eno in edino, ki me je rodila in vodila skozi življenje. Njen cilj je bil dosežen, da me vzgoji tako kot je treba. Vsak kdaj kiksne, tudi ona je. Ampak v glavnem pa je opravila svojo ''dolžnost''.
Imela je svoje dneve, ko smo ji šli vsi na živce. Takrat je bilo boljše, če smo se je izogibali. Imela pa je dneve, ko mi je rekla: ''Pust zdej nalogo Klementina pa prid na balkon. Bom en cigaret skadila in en kapučin spila pol boš šla pa nazaj.'' No, iz tega enega cigareta in enega kapučina, se je dan prevesil v večer in naloga posledično ni bila narejena. Ampak koga briga, z mojo mamico sva uživali. Klepetali. Se smejali. Hecali sestrico. In ko potegneš črto, je to to, kar dejansko šteje danes, ko pogledam nazaj. Da pa ne boste narobe razumeli, ni bilo vedno tako. Je bilo dostikrat tudi vpitje, zakaj se ne učim in kaj želim narediti iz sebe.
Dostikrat mi je govorila, kako je v službi. Včasih je bilo luštno, včasih malo manj. Povedala mi je za kakšno prigodo ali pa potarnala, kako je bil kakšen gospod ali gospa naporna tisti dan. Drugače pa so jo imeli v službi vsi oskrbovanci radi, saj je znala z ljudmi. S ponosom jim je razlagala o meni ali moji sestrici, ki je na splošno mala poturica in zleze ljudem pod kožo.
Velikokrat mi je pripovedovala tudi o svojem otroštvu. Doživetjih in načinu življenja takrat. Kako je spoznala atija, kako je bilo ko sem bila majhna. Veliko veliko stvari mi je povedala, ampak če bolje razmislim še premalo. Vedno sem jo z veseljem poslušala.
Zame je bila najlepša ženska na svetu, z najbolj omamnim vonjem mamice, ki bi ga prepoznala kjerkoli in kadarkoli. Ni se ličila, ni se oblačila po zadnji modi, ni si vedno pobarvala sivih las, ampak bila je najlepša mamica na svetu. Moja mamica, Marjanca. (čeprav ji tole ne bi bilo všeč, da sem napisala Marjanca, ker ni marala da jo kdorkoli tako kliče).
Tale post je, kot sem že napisala, posvečen moji mamici, katero sem imela neizmerno rada. Pogrešam jo in bi dala vse, da bi jo lahko spet videla ali slišala kakšen njen nasvet. Tudi vpitje bi bilo v redu. Vse kar mi je ostalo so neprecenljivi spomini nanjo in slike.
Zato vsi nehvaležni muloti in mule, spoštujte svoje starše. Tako mamico kot atija. Prekmalu ugotovite, da ste z njimi preživeli premalo časa in bi dali vse, za en nasvet glede službe, šole, razmerja. Za en poljubček, ki pozdravi vse rane.
xoxo
Ta post je eden izmed bolj pozitivnih, da vam povem nekaj več o o moji mamici. Zraven pa še malo o edini nosečnosti, ki sem jo do sedaj spremljala.
11.8.1994, ob 14.05 je na svet spravila deklico, veliko 50cm in težko 3110g. Mene. Kako je potekala nosečnost, nimam pojma, mi ni nikoli povedala. Na žalost. Vse možne informacije bi mi prišle še kako prav, glede na moje težave.
Prvih parih let se ne spomnim, pa imam lahko še tako odličen spomin. Ko gledam slike, sem bila en razvajen otroček, ki mu ni manjkalo čisto nič. Igrače, pozornost, ljubezen. Ni da ni. Iz male ''deklice Vidic'' sem zrasla v orng' babn'co Dimič. Zahvaljujoč odličnemu atiju in mamici. Ampak ker je ta post o moji mamici, bom hvalila samo njo.
Spomnim se vrtca. Jutranjega joka, da samo še malo, da se mi učki spočijejo. ''Klementina, zdej pa dost! Ustan!'' In sem objokana vstala. Jokala, ker se nisem naspala. Jokala, ker nisem imela nobene oblekice, ker so bile vse v pranju in sem mogla nositi hlače. Jokala, ker se je mami že navsezgodaj drla name, da bo pozna v službo, če ne pohitim. Za današnje sočutne starše je to nesprejemljivo, pri nas pa je bil to standard. Pa zato nisem nič manj imela rada mamice. Isto sem je bila vesela, ko sem jo po počitku v vrtcu zagledala, da je prišla pome, kot če je jutro potekalo brez slabe volje.
Spomnim se njenega unikatnega oblačenja. Seveda so vsi starši v 90ih imeli čisto mimo stil oblačenja za svoje otroke, ampak moja mami je bila pa zmagovalka. Bluzice z napihnjenimi rameni, brezrokavnik in krilo. Ali pa pižamaste hlače in puli. 1000 in ena kombinacija. Ampak naredila je vse, da je bilo na zalogi vedno veliko oblekic, da zjutraj ni bilo joka.
Spomnim se vsakega obiska zobozdravnika. Zdravnika. Ali pa njenega plačilnega dne. Obvezen postanek v trgovinici z barbikami. Vedno sem si izbrala eno. Mislim, da sem jih v vseh teh letih nabrala čez 30. Rekord. Moja mami je spodbujala mojo dekliškost, kolikor se je le dalo. Do najstniških let.
V najstniških letih sem postala prava mora. Puberteta, hormoni, razganjanje,... Zarotila sem se proti svoji mamici in postala atijeva punčka. Zato, ker je več dovolil, mami pa je želela nek red. Že od nekdaj. Oh, kaj bi dala da bi še kdaj zavpila: ''Klementina!''
Najlepši trenutek(ali pa vsaj eden izmed lepših) v mojem življenju naj bi bil dan, ko mi je povedala, da je noseča. Hudiča in moj spomin, ne spomnim se tega dneva, se pa spomnim naslednjih devet mesecev. Stara sem bila 9 let. Tretji razred. Budno sem spremljala njen vzhajajoči bušček in brcike, ki so se pojavljale vedno zvečer, ko smo se odpravili spat.
Spomnim se, da je najavila da bom dobila bratca. Resno? Bratec? Želela sem si sestrice. Ampak v redu, bom pač starejša sestrica malemu bratcu. Skoraj devet mesecev smo mislili, da bomo dobili malega Petra, ki bo igral nogomet. Mali je v trebuhu brcal kot zmešan, zato smo rekli, da bo sigurno nogometaš. Še slikica z UZ je pokazala malega lulčka med nogami. Kasneje se je izkazalo, da je pikica samo prst držala tam. Spomnim se, da sem se vsak večer pogovarjala z malim Petrom in poljubljala trebušček. Res sem bila vesela, saj sem bila skoraj 10 let edinka. Kasneje sem izvedela, da je mami med tem časom imela splav. Kaj več pa na žalost ne. Kaj bi dala, da bi mi lahko povedala več o teh stvareh..
Kot vsako žensko, so tudi mojo mami med nosečnostjo dajali hormoni. Od jeze, žalosti, veselja.. vse. Nekega dne se je odločila, da bova preuredili mojo sobo. Prebarvali stene. Hudiča mami, s tem trebuhom bova midve čudeže delali v sobici veliki 2,5x2,5? Okej, noseča ženska ima vedno prav. VEDNO! In tako je moja soba postala turkizno zelena.
Spomnim se pregleda v tretjem tromesečju. Vzela me je s seboj. :) Slišala sem kako pikici bije srček. Že takrat je bil to najlepši zvok, kar ga punca/ženska lahko sliši. So pa zdravniki imeli problem, ker se pikica ni želela premikati. Mamici so naročili, da mora iti na malico, saj tisti dan ni še nič jedla. Šli sva na pico. Najboljša pica v mojem življenju. Najboljši dan. Lahko sem šla z mamico v Ljubljano na pregled, nisem rabila iti v šolo pa še na pico sva šli. Ko sva šli nazaj, da so zdravniki potrdili, da je s pikico vse v redu, samo malo je morala dobiti za jest, je mamici vidno odleglo. Kot ''nagrado'' za vse tri, smo se peljale s taksijem do glavne postaje. Še enkrat-najlepši dan.
Bil je torek, 4.5.2004. ''Tini, jaz grem rodit. Popadke imam,'' je z najbolj mirnim glasom rekla in mi dala poljubček. Bilo je prezgodaj, rok je imela 17.5. Ampak to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Danes dobim bratca?! Komaj sem čakala, da pridem v šolo in vsem povem to novico. Že dosti prej sva naredili plan, kaj vse moram postoriti, ko bo prišel dan D. ''Najprej šola, za jest bom imela pri babi in dediju in ne smem pozabiti poklicati tete Mimi in ji sporočiti vesele novice.'' Deal.
Prišla sem domov iz šole in mami me je poklicala. Povedala mi je, da sem postala sestrica mali pikici po imenu Anastasia. Kaaaj?! Sestrica? Ampak, rečeno je bilo, da bo fantek. Vidite, tudi napoved spola ni vedno 100%. Si velja zapomnit ;)
Naslednji dan po šoli sva z atijem odšla na obisk v porodnišnico. Mali Anastasii sva nesla plišasto miško v roza vrečki(oboje imam še vedno spravljeno). Bila sem vesela, da bom videla sestrico in mojo mamico. Izvedela sem, da je mala imela ob porodu okoli vratu ovito popkovino in je zato pristala na intenzivni negi. Ampak je bilo vse v redu. Po treh dneh sta prišli domov.
To je vse kar vem o mamičini nosečnosti. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi jo o vsem podrobno povprašala in prosila, naj bo z menoj v moji nosečnosti. Ampak vem, da je nekje z mojimi pikicami in budno spremlja vsak moj korak.
Da se vrnem na najstniška leta. Moja mami ni in ni želela sprejeti, da sem najstnica. Še vedno me je silila z roza oblačili, sovražila je črn lak za nohte(zato sem ga začela skrivati in si nohte lakirati na skrivaj) in ni pustila, da v jezi razbijam z vrati, ker niso moja in dokler jih ne bom jaz kupila ne bom razbijala. Sočuten starš, zelo ;) Pa smo šli skozi najstniška leta, težko. Ampak sem ji hvaležna, da me držala tako na kratko.
Srednja šola in njen strah, da bom čisto pobezljala. Pa ji je kljub temu, da sem hodila v Ljubljano uspelo me imeti pod nadzorom. Srednja šola je šla proti koncu, ona pa ni bila na niti enih govorilnih urah. Vedno je rekla, da njej ni potrebno hodit na to, ker mi zaupa. In res mi je lahko. Mislim, da sem bila ena redkih punc, ki je lahko svoji mamici povedala vse. Čisto vse. Od tega, da danes pa ne grem na uro kemije, ker se nisem naučila in ne bom pisala tega testa in se bom raje učila in potem pisala toliko boljše, do tega kdaj sem izgubila nedolžnost.
Vedela je vse. V njej sem videla svojo najboljšo prijateljico in zaupnico, obenem pa sem jo še vedno spoštovala kot mamico. Eno in edino, ki me je rodila in vodila skozi življenje. Njen cilj je bil dosežen, da me vzgoji tako kot je treba. Vsak kdaj kiksne, tudi ona je. Ampak v glavnem pa je opravila svojo ''dolžnost''.
Imela je svoje dneve, ko smo ji šli vsi na živce. Takrat je bilo boljše, če smo se je izogibali. Imela pa je dneve, ko mi je rekla: ''Pust zdej nalogo Klementina pa prid na balkon. Bom en cigaret skadila in en kapučin spila pol boš šla pa nazaj.'' No, iz tega enega cigareta in enega kapučina, se je dan prevesil v večer in naloga posledično ni bila narejena. Ampak koga briga, z mojo mamico sva uživali. Klepetali. Se smejali. Hecali sestrico. In ko potegneš črto, je to to, kar dejansko šteje danes, ko pogledam nazaj. Da pa ne boste narobe razumeli, ni bilo vedno tako. Je bilo dostikrat tudi vpitje, zakaj se ne učim in kaj želim narediti iz sebe.
Dostikrat mi je govorila, kako je v službi. Včasih je bilo luštno, včasih malo manj. Povedala mi je za kakšno prigodo ali pa potarnala, kako je bil kakšen gospod ali gospa naporna tisti dan. Drugače pa so jo imeli v službi vsi oskrbovanci radi, saj je znala z ljudmi. S ponosom jim je razlagala o meni ali moji sestrici, ki je na splošno mala poturica in zleze ljudem pod kožo.
Velikokrat mi je pripovedovala tudi o svojem otroštvu. Doživetjih in načinu življenja takrat. Kako je spoznala atija, kako je bilo ko sem bila majhna. Veliko veliko stvari mi je povedala, ampak če bolje razmislim še premalo. Vedno sem jo z veseljem poslušala.
Zame je bila najlepša ženska na svetu, z najbolj omamnim vonjem mamice, ki bi ga prepoznala kjerkoli in kadarkoli. Ni se ličila, ni se oblačila po zadnji modi, ni si vedno pobarvala sivih las, ampak bila je najlepša mamica na svetu. Moja mamica, Marjanca. (čeprav ji tole ne bi bilo všeč, da sem napisala Marjanca, ker ni marala da jo kdorkoli tako kliče).
Tale post je, kot sem že napisala, posvečen moji mamici, katero sem imela neizmerno rada. Pogrešam jo in bi dala vse, da bi jo lahko spet videla ali slišala kakšen njen nasvet. Tudi vpitje bi bilo v redu. Vse kar mi je ostalo so neprecenljivi spomini nanjo in slike.
Zato vsi nehvaležni muloti in mule, spoštujte svoje starše. Tako mamico kot atija. Prekmalu ugotovite, da ste z njimi preživeli premalo časa in bi dali vse, za en nasvet glede službe, šole, razmerja. Za en poljubček, ki pozdravi vse rane.
xoxo
Komentarji
Objavite komentar