Ni srčnega utripa..

NI SRČNEGA UTRIPA..

''Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko so mi povedali, da se je tvoj srček ustavil. Čeprav se je moj še isto sekundo zlomil, začuda je še naprej bil..''

...ponedeljek, 20.11.2017: ''Tole mi pa ni všeč.. Ne slišim srčnega utripa...'''  

Besede zdravnice, ki tvoj srček dobesedno zlomijo. Ko ti skozi glavo šiba milijon in eno vprašanje. ''Zakaj? Zakaj jaz? Kako je to mogoče? Ste se zmotili? Zaaakaaaj??''

V ponedeljek sem se počutila drugače. Vseeno sem se z nekim optimizmom odpravila na pregled. Del mene se je veselil pregleda, veselil, da bo sedaj uradno in bom novico lahko delila z domačimi. Del mene pa je bil paničen. ''Kaj če bo kaj narobe?'' Nisem vedela, če sem dovolj močna, da grem spet čez to.

Začuda v čakalnici ni bilo gneče in sem prišla hitro na vrsto. Zdravnica je bila dobre volje, saj je komaj začela z delom. Nasmejano me je vprašala, kako se počutim in nakazala, naj se uležem na mizo za UZ. Živčna sem se zleknila gor in razširila noge.

Kar precej časa je gledala in ''brskala'' po moji maternici, naposled pa le rekla: ''Tole mi pa ni všeč.. Ne slišim srčnega utripa.'' In še malo ''brskala''. Kaj mi je šlo tisti moment po glavi, še sama ne vem. Bilo je grozno. Želela sem vstati in zavpiti, da to ni res. Naj se bolje potrudi in pregleda še bolj. Naj naredi tako, da bo vse v redu in bo srček bil. Bila sem žalostna. Jezna. Razočarana. Zlomljena. Obupana. Želela sem pobegniti in se nekam zavleči, stran od vseh ljudi. Obenem pa me je presenetila moja moč in poznavanje same sebe, da sem bila nekje globoko v sebi pripravljena na slabe novice.

Kljub vsemu sem solze komaj zadrževala. Zdravnica mi je še povedala, da je pikica sicer zrasla na pravo velikost za 8 tednov (15,3 mm), samo utripa pa na žalost ni. V misli se mi je prikradel tisti občutek izpred dveh dni, ki mi je govoril, da ni vse v redu. Hudiča. Spet sem imela prav.

Zdravnica me je po tem na hitro ''odpikala'' in razložila, da moram na čiščenje na ginekološko(kako je potekalo to mučenje pa v naslednjem postu). Dala mi je napotnico in to je bilo to. Ni mi povedala kaj me čaka.

Ko sem prišla na svež zrak sem zadihala in takoj nato planila v jok. Zbirala sem moč, da pokličem dragega in mu povem grozno novico. Zbirala sem moč, da sebi priznam kaj me je pravkar doletelo. Kaj se je spet zgodilo.

S cmokom v grlu sem poklicala fanta in... nisem mu mogla povedat novice pač pa sem samo jokala v telefon. Dojel je. Dojel je, da se je zgodil najhujši možni scenarij. Tudi on je dobil cmok v grlu. Kakšno minutko je med nama vladala tišina nato pa se je začelo tolaženje. Drug drugega sva poskusila bodriti, da mogoče pa še kaj bo iz tega. Da sva mogoče tisti 0,001% parov, pri katerih pride do zmote in potem ugotovijo, da je vse v redu. Čimprej sem ga hotela videti in se mu zjokati. Želela sem, da se on zjoka meni in da greva domov. Skočila sem po Mici, ki je bila v varstvu pri prijateljici, kateri sem na hitrico povedala kaj se je zgodilo, in šla domov.

Celo vožnjo me je težilo pri srčku. ''Res ni bilo druge možnosti? Res nisem te sreče, da bi se nosečnost obdržala? Zakaj jaz? Sem jaz kriva za splave?'' Nekje v mislih sem bila hvaležna, da me je to spet doletelo na začetku nosečnosti in ne potem, v kasnejših mesecih. Pa vseeno je težko. Ta splav je bil najtežji izmed vseh, saj sem že slišala srčni utripek moje male pikice, potem pa takole.

Žalostno je, pa ne glede na to, v katerem tednu je ženska. Seveda se ne more primerjat s tistimi, ki otročka že rodijo v 20., 26., 30., 40. tednu, pa vseeno boli. In tista, ki tega ni doživela, ne ve. Ne ve, kako je. Kako je, ko v sebi še kakšen dan, teden nosiš mrtvega otročka(zarodek) in veš, da je to konec poti. Konec nekega lepega obdobja. Ko se psihično pripravljaš na čiščenje in poslovitev od malega bitjeca v tebi, kateri se je šele začel razvijati ali pa že konkretno zrasel.

Jaz nisem imela pojma kaj me čaka čez dva dni. Nikjer nisem zasledila nekih pravih informacij o poteku samega čiščenja, razen tega, da bomo to opravili s tabletkami, če pa se ne ščistim ''lepo'' sledi abrazija(dobesedno strganje po maternici). Še to sem izvedela iz raznoraznih forumov in naslednji dan na urgenci, saj mi moja zdravnica ni nič kaj dosti povedala o vsem skupaj. Dobesedno me je porinila naprej, naj se drugi ubadajo z mano.

Naslednji dan, 21.11., sem bila na pregledu na urgenci, kjer so potrdili besede moje ginekologinje. Da srčka ni, na žalost. Ob teji priložnosti moram pohvaliti zdravnika na urgenci. Bil je zelo prijazen in mi vse natanko razložil, kako bo vse potekalo. Vse stvari mi je razložil na sočuten način in mi naročil, naj na čiščenje pridem naslednji dan, zjutraj od 7 do 7.30, tešča.

Še kar v šoku in napol otopela sem prebrodila še zadnji dan s svojo pikico.

Naslednji dan, ob 7.30, sem bila sprejeta na čiščenje. Kakšna grozna izkušnja je to in kakšen nasvet kako ''lažje'' prebroditi vse skupaj pa v naslednjem postu.

xoxo