Missed ab.
Missed ab.
Bolečina. Bolečina v srčku- od 1 do 10; neskončno. Je ni tablete za bolečino, ki bi tisti trenutek pomagala. Bolečina tam spodaj, od 1 do 10; 12.
22.11.2017, sreda. Navsezgodaj zjutraj sva se vsa na trnih odpravila na kraj, ki ga bolj ne bi mogla sovražit. Urgenca. Tam so mi predali vse papirje in poslali naprej v drugo nadstropje. V srčku mi je razbijalo in v mislih sem imela samo željo, da ta dan čim hitreje mine.
Ob 7.30 sem v sprejemni pisarni dobila za izpolnit nek papir glede podatkov in obiskov. Izpolnjenega sem vrnila in čakala dobre pol urice na sprejem. Ob osmih je prišla do naju sestra in rekla, naj se posloviva, saj moram noter. S težkim srcem sem se poslovila od dragega in odpravila dobesedno v neznano. Napol objokana in zmedena sem čakala na nadaljnja navodila.
Sestra me je napotila v sobo, kjer me je na postelji čakala halja in srajca, na tleh pa natikači. V sobi nad umivalnikom so bili vložki, mrežaste hlačke in zloženčki. Vzela sem ene hlačke ter zloženček in se šla v kopalnico preobleč. Bila sem zmedena, saj res nisem vedela kaj naj pričakujem. Kaj sledi naprej? V vsej zmedi v moji glavi nisem imela ravno dosti prostora za razmišljanje o svoji pikici, na žalost.
Ko sem se preoblekla, so me sestre poklicale v njihov ''kabinet''?, kjer so me izprašale o zdravju ter prejšnjih splavih. Na hitrico so mi povedale kako bo vse skupaj potekalo in poslale ležat v svojo posteljo. Dobila sem občutek, kot da jim je težko karkoli pojasnjevat. Obnašale so se, kot da bi celoten postopek morala že vedeti.
Ob 8.30 je v sobo prišla zelo prijazna zdravnica, ki mi je lepše in bolj podrobno razložila kaj vse mi bodo naredili in kako vse skupaj poteka. Povprašala me je o prejšnjih splavih in povedala, da po treh zaporednih splavih tkivo(zarodek) pošljejo na gensko analizo v laboratorij, da poskusijo odkriti vzrok splavov, zato moram vse potrebe na stranišču opravljati v posebno kahlico. Po dveh vaginalno vstavljenih tabletkah sem morala ležati še vsaj uro in pol potem pa se malo bolj gibati(sprehajati po hodniku gor in dol), da hitreje pride do krvavenja. Dobila sem še dve tabletki v usta, kateri vstaviš med dlesen in lička. Te tablete, ki jih zaužiješ oralno dobiš vsake tri ure in jih imaš v ustih 15 minut potem pa pogoltneš.
Okoli pol enajstih sem se odločila, da se grem malo sprehoditi in na stranišče preveriti, če se že kaj dogaja. Pa ni bilo nič. Če bi mi prej kdo razložil bolj podrobno kako vse skupaj poteka, bi si vzela kaj, da bi mi čas hitreje minil. Knjiga, slušalke, križanke.. karkoli, da bi me malo zamotilo. Vse kar mi je preostalo je bil telefon. Na srečo sem s seboj vzela vsaj polnilec, sicer bi do večera tudi telefon crknil.
Ko sem prišla nazaj v sobo, je prišla najbolj neprijazna sestra in mi vzela kri. Kakšno modrico mi je pustila na roki. Podn od podna- sestre v dopoldanski izmeni.
Poleg sebe sem dobila zelo prijazno gospo, s katero sva veliko govorili in se bodrili ter spodbujali med seboj. Njena zgodba je dosti bolj žalostna od moje.. Dokler ne slišiš sploh ne moreš verjet, kaj vse se dogaja okrog nas. Takole ugotoviš, da ne glede na denar, status ali karkoli drugega, taka stvar lahko doleti vsakega(vsako).
Ob 11.40 so prišli na vrsto drugi dve tabletki oralno. Do takrat nisem ne krvavela niti bolelo me ni nič, po teh dveh tabletkah pa se je začelo. Bolečine ki so bile na začetku znosne, so postajale vedno hujše. Poleg teh dveh tabletk je sestra prinesla še protibolečinsko, ki je prišla še kako prav.
Spet sem se šla malo sprehajat in čakala na krvavitev. Par kapljic je bilo na hlačkah, nič več. Postajala sem živčna, saj res nisem želela, da se to tako vleče. Zdravnica je sicer rekla, da postopek traja okoli osem ur, včasih še čez noč. Res ni nisem želela ostati tam čez noč, brez dragega in brez moje Mice. V primeru, da se ženska ne ščisti dobro, sledi abrazija. Postopek, pri katerem ti spraskajo tkivo iz maternice. Ker to počnejo pod anestezijo, mora biti ženska ves čas tešča, zato sem postajala lačna.
Ves čas sprehajanja sem razmišljala samo o bolečinah, ki so postajale vedno hujše. Odštevala sem minute do tretje ure, da bodo obiski in da vidim svojega dragega. Malo pred naslednjo rundo tabletk sem šla na stranišče. Lulala sem v kahlico, ko je kar naenkrat iz mene dobesedno zletelo nekaj večjega. Vedela sem kaj je to. Mala pikica. V srčku me je zvilo, ker sem vedela da sem od tega trenutka naprej prazna. Da je pikica odšla. Nisem želela niti pogledati, če je to to ali kako zgleda, ker me je preveč stiskalo v srčku. Tolažila sem sama sebe, da gre od tega trenutka lahko samo še na bolje in da bodo bolečine mogoče milejše(tako je bilo prvič). Uštela sem se.
Poiskala sem sestro in ji povedala, da gre lahko po kahlico. Šla sem se uležat in s solznimi učki čakala na naslednjo rundo tablet. Vmes mi je prišla sestra povedati, da sedaj lahko potrebo normalno opravljam v školjko, da je tkiva dovolj in mi dala za izpolnit neke papirje glede analize v laboratoriju.
Ob 14.40 je prišla na vrsto nova runda tablet. Bolečine so se stopnjevale in postajale vedno hujše. Dragi me je vmes poklical in rekel da je na poti. Kako sem mu bila hvaležna. Vmes sem šla pod tuš, ker mi je voda zelo ugajala pa še vse sem lahko direktno izločila v banjo. Vmes me je doletel še stranski učinek tablet(ali pa samo živci)-driska. Fino. Pod tuš sem potem hodila vsake pol ure.
Ko je prišel čas obiskov, sem bila edina na oddelku, ki jo je prišel nekdo pogledat. To me je začudilo, obenem pa sem bila vesela. Zavita v haljo sem priracala do dragega in ga objela. Ker je bil v tistem trenutku ravno krč v maternici, sem ga objela še tesneje.
Ugotovila sem, da so med sprehajanjem krči blažji, zato sva hodila gor in dol po hodniku. Kako naj opišem te bolečine? Mislim da jih ne morem. Vsaka jih doživlja po svoje. Pridejo nevzdržni krči, ob katerih pritečejo solze. Pridejo malo bolj vzdržni krči, ob katerih ti zastane dih in se celo telo skrči v en ogromen krč in čakaš da mine. Pridejo pa krči, na lestvici od ena do deset, ocenjeni z 12, ob katerih sploh ne veš kaj bi počel. ''Prijazne'' sestre v dopoldanski izmeni so rekle, naj jih predihavam. Kako hudiča, če se pravilnega dihanja še nisem učila? Če te to učijo v šoli za starše, do katere jaz v svojih osmih tednih še nisem prišla?! Vsaka ženska to doživlja po svoje. Ene imajo višji prag bolečine, spet druge nižjega. Jaz si pač nisem predstavljala da to tako boli. Gospo poleg mene ni bolelo nič. Kasneje sem bila ''hvaležna'' za te bolečine, saj dokler se je vse krčilo sem tudi izločala tkivo in tako veliko večino izločila ter šla lahko zvečer domov, gospa poleg mene pa je čez noč na žalost ostala tam.
Ure so neprimerljivo hitreje minevale, ker nisem bila sama. Pa sva se pogovarjala, malo pohecala, delala načrte za bližjo prihodnost. Vmes sem skoraj pojedla dragega, ker sem bila lačna kot volk. Čaja in vode sem imela vrh glave, da o bolnici ne govorim. Želela sem domov.
Pohvaliti moram popoldansko oz. nočno izmeno sester. Ena sestra je bila še posebej prijazna in sočutna. Bodrila nas je, malo hecala in spravljala v smeh. Napovedala je prihod zdravnice, da nas bo pregledala, ampak zdravnice ni bilo od nikoder. Gnila urgenca(ginekološki oddelek). Samo ena zdravnica za vse.
Zunaj se je že zdavnaj zvečerilo, me pa smo še kar čakale zdravnico, da bi dala zeleno luč za odhod domov. Okoli pol osmih se je končno prikazala in eno po eno sprejemala v ordinacijo z UZ. Izčrpana in željna svoje postelje sem se ulegla na mizo ter razkrečila noge za UZ. Zdravnica je nekaj časa gledala, nato pa rekla, da se nisem čisto ščistila in da imam v maternici še vedno 19mm veliko tkivo. Bila je v precepu, naj me spusti domov ali zadrži čez noč. Naposled je le precenila, da sem se čez dan lepo čistila, zato mi je napisala odpustnico. Bila sem vesela. Hvaležna sem ji bila, saj sem vedela, da se bom doma mogoče še lažje čistila, ker bom v domačem okolju bolj sproščena.
Ta, prijazna sestra, me je pred odhodom še špiknila z injekcijo v rito(zaradi krvne skupine). Naj povem, da tako nežnega špika še nisem doživela. Nobenega pekočega občutka ob injiciranju in nobene sledi o vbodu. Za seboj mi je dala še dve tabletki, ki sem jih morala oralno zaužiti ob 20.40. Poslovila sem se od punc poleg mene in odšla. Odšla iz tega groznega kraja, kamor se ne želim več vrniti.
Nobeni ne privoščim take izkušnje. Grozno je. Boli te. Psihično te zlomi. Odnos v takih ustanovah je zelo pomemben. Pohvalila bi eno sestro v dopoldanski izmeni(izmed štirih) in sestro v popoldanski ter zdravnico.
Hvaležna sem vsem trem angelčkom, ki so pazili name ter bili z menoj skozi težke trenutke. Hvaležna, da sem se ščistila, da sem lahko šla domov in da ni bilo nobenih komplikacij. Hvaležna sem dragemu, ki je bil z menoj celo popoldne in me po groznem dnevu peljal jest. ;)
To je bil dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. To izkušnjo delim z vami, da mogoče kateri pomagam, v primeru da pride do tega. Da ne bo izgubljena kot jaz. Da bo približno vedela kaj jo čaka. Res pa nobeni ne privoščim česa takega, ker pusti rane na srčku, ki se težko zacelijo(če se).
Treba pa je gledati pozitivno, pa če je še tako težko, in se veseliti prihodnosti. Ta del je za mano in ker je tako javno napisano, mi je malo lažje. Sedaj grem res lahko naprej in se osredotočam na pozitivne stvari.
xoxo
Ob 7.30 sem v sprejemni pisarni dobila za izpolnit nek papir glede podatkov in obiskov. Izpolnjenega sem vrnila in čakala dobre pol urice na sprejem. Ob osmih je prišla do naju sestra in rekla, naj se posloviva, saj moram noter. S težkim srcem sem se poslovila od dragega in odpravila dobesedno v neznano. Napol objokana in zmedena sem čakala na nadaljnja navodila.
Sestra me je napotila v sobo, kjer me je na postelji čakala halja in srajca, na tleh pa natikači. V sobi nad umivalnikom so bili vložki, mrežaste hlačke in zloženčki. Vzela sem ene hlačke ter zloženček in se šla v kopalnico preobleč. Bila sem zmedena, saj res nisem vedela kaj naj pričakujem. Kaj sledi naprej? V vsej zmedi v moji glavi nisem imela ravno dosti prostora za razmišljanje o svoji pikici, na žalost.
Ko sem se preoblekla, so me sestre poklicale v njihov ''kabinet''?, kjer so me izprašale o zdravju ter prejšnjih splavih. Na hitrico so mi povedale kako bo vse skupaj potekalo in poslale ležat v svojo posteljo. Dobila sem občutek, kot da jim je težko karkoli pojasnjevat. Obnašale so se, kot da bi celoten postopek morala že vedeti.
Ob 8.30 je v sobo prišla zelo prijazna zdravnica, ki mi je lepše in bolj podrobno razložila kaj vse mi bodo naredili in kako vse skupaj poteka. Povprašala me je o prejšnjih splavih in povedala, da po treh zaporednih splavih tkivo(zarodek) pošljejo na gensko analizo v laboratorij, da poskusijo odkriti vzrok splavov, zato moram vse potrebe na stranišču opravljati v posebno kahlico. Po dveh vaginalno vstavljenih tabletkah sem morala ležati še vsaj uro in pol potem pa se malo bolj gibati(sprehajati po hodniku gor in dol), da hitreje pride do krvavenja. Dobila sem še dve tabletki v usta, kateri vstaviš med dlesen in lička. Te tablete, ki jih zaužiješ oralno dobiš vsake tri ure in jih imaš v ustih 15 minut potem pa pogoltneš.
Okoli pol enajstih sem se odločila, da se grem malo sprehoditi in na stranišče preveriti, če se že kaj dogaja. Pa ni bilo nič. Če bi mi prej kdo razložil bolj podrobno kako vse skupaj poteka, bi si vzela kaj, da bi mi čas hitreje minil. Knjiga, slušalke, križanke.. karkoli, da bi me malo zamotilo. Vse kar mi je preostalo je bil telefon. Na srečo sem s seboj vzela vsaj polnilec, sicer bi do večera tudi telefon crknil.
Ko sem prišla nazaj v sobo, je prišla najbolj neprijazna sestra in mi vzela kri. Kakšno modrico mi je pustila na roki. Podn od podna- sestre v dopoldanski izmeni.
Poleg sebe sem dobila zelo prijazno gospo, s katero sva veliko govorili in se bodrili ter spodbujali med seboj. Njena zgodba je dosti bolj žalostna od moje.. Dokler ne slišiš sploh ne moreš verjet, kaj vse se dogaja okrog nas. Takole ugotoviš, da ne glede na denar, status ali karkoli drugega, taka stvar lahko doleti vsakega(vsako).
Ob 11.40 so prišli na vrsto drugi dve tabletki oralno. Do takrat nisem ne krvavela niti bolelo me ni nič, po teh dveh tabletkah pa se je začelo. Bolečine ki so bile na začetku znosne, so postajale vedno hujše. Poleg teh dveh tabletk je sestra prinesla še protibolečinsko, ki je prišla še kako prav.
Spet sem se šla malo sprehajat in čakala na krvavitev. Par kapljic je bilo na hlačkah, nič več. Postajala sem živčna, saj res nisem želela, da se to tako vleče. Zdravnica je sicer rekla, da postopek traja okoli osem ur, včasih še čez noč. Res ni nisem želela ostati tam čez noč, brez dragega in brez moje Mice. V primeru, da se ženska ne ščisti dobro, sledi abrazija. Postopek, pri katerem ti spraskajo tkivo iz maternice. Ker to počnejo pod anestezijo, mora biti ženska ves čas tešča, zato sem postajala lačna.
Ves čas sprehajanja sem razmišljala samo o bolečinah, ki so postajale vedno hujše. Odštevala sem minute do tretje ure, da bodo obiski in da vidim svojega dragega. Malo pred naslednjo rundo tabletk sem šla na stranišče. Lulala sem v kahlico, ko je kar naenkrat iz mene dobesedno zletelo nekaj večjega. Vedela sem kaj je to. Mala pikica. V srčku me je zvilo, ker sem vedela da sem od tega trenutka naprej prazna. Da je pikica odšla. Nisem želela niti pogledati, če je to to ali kako zgleda, ker me je preveč stiskalo v srčku. Tolažila sem sama sebe, da gre od tega trenutka lahko samo še na bolje in da bodo bolečine mogoče milejše(tako je bilo prvič). Uštela sem se.
Poiskala sem sestro in ji povedala, da gre lahko po kahlico. Šla sem se uležat in s solznimi učki čakala na naslednjo rundo tablet. Vmes mi je prišla sestra povedati, da sedaj lahko potrebo normalno opravljam v školjko, da je tkiva dovolj in mi dala za izpolnit neke papirje glede analize v laboratoriju.
Ob 14.40 je prišla na vrsto nova runda tablet. Bolečine so se stopnjevale in postajale vedno hujše. Dragi me je vmes poklical in rekel da je na poti. Kako sem mu bila hvaležna. Vmes sem šla pod tuš, ker mi je voda zelo ugajala pa še vse sem lahko direktno izločila v banjo. Vmes me je doletel še stranski učinek tablet(ali pa samo živci)-driska. Fino. Pod tuš sem potem hodila vsake pol ure.
Ko je prišel čas obiskov, sem bila edina na oddelku, ki jo je prišel nekdo pogledat. To me je začudilo, obenem pa sem bila vesela. Zavita v haljo sem priracala do dragega in ga objela. Ker je bil v tistem trenutku ravno krč v maternici, sem ga objela še tesneje.
Ugotovila sem, da so med sprehajanjem krči blažji, zato sva hodila gor in dol po hodniku. Kako naj opišem te bolečine? Mislim da jih ne morem. Vsaka jih doživlja po svoje. Pridejo nevzdržni krči, ob katerih pritečejo solze. Pridejo malo bolj vzdržni krči, ob katerih ti zastane dih in se celo telo skrči v en ogromen krč in čakaš da mine. Pridejo pa krči, na lestvici od ena do deset, ocenjeni z 12, ob katerih sploh ne veš kaj bi počel. ''Prijazne'' sestre v dopoldanski izmeni so rekle, naj jih predihavam. Kako hudiča, če se pravilnega dihanja še nisem učila? Če te to učijo v šoli za starše, do katere jaz v svojih osmih tednih še nisem prišla?! Vsaka ženska to doživlja po svoje. Ene imajo višji prag bolečine, spet druge nižjega. Jaz si pač nisem predstavljala da to tako boli. Gospo poleg mene ni bolelo nič. Kasneje sem bila ''hvaležna'' za te bolečine, saj dokler se je vse krčilo sem tudi izločala tkivo in tako veliko večino izločila ter šla lahko zvečer domov, gospa poleg mene pa je čez noč na žalost ostala tam.
Ure so neprimerljivo hitreje minevale, ker nisem bila sama. Pa sva se pogovarjala, malo pohecala, delala načrte za bližjo prihodnost. Vmes sem skoraj pojedla dragega, ker sem bila lačna kot volk. Čaja in vode sem imela vrh glave, da o bolnici ne govorim. Želela sem domov.
Pohvaliti moram popoldansko oz. nočno izmeno sester. Ena sestra je bila še posebej prijazna in sočutna. Bodrila nas je, malo hecala in spravljala v smeh. Napovedala je prihod zdravnice, da nas bo pregledala, ampak zdravnice ni bilo od nikoder. Gnila urgenca(ginekološki oddelek). Samo ena zdravnica za vse.
Zunaj se je že zdavnaj zvečerilo, me pa smo še kar čakale zdravnico, da bi dala zeleno luč za odhod domov. Okoli pol osmih se je končno prikazala in eno po eno sprejemala v ordinacijo z UZ. Izčrpana in željna svoje postelje sem se ulegla na mizo ter razkrečila noge za UZ. Zdravnica je nekaj časa gledala, nato pa rekla, da se nisem čisto ščistila in da imam v maternici še vedno 19mm veliko tkivo. Bila je v precepu, naj me spusti domov ali zadrži čez noč. Naposled je le precenila, da sem se čez dan lepo čistila, zato mi je napisala odpustnico. Bila sem vesela. Hvaležna sem ji bila, saj sem vedela, da se bom doma mogoče še lažje čistila, ker bom v domačem okolju bolj sproščena.
Ta, prijazna sestra, me je pred odhodom še špiknila z injekcijo v rito(zaradi krvne skupine). Naj povem, da tako nežnega špika še nisem doživela. Nobenega pekočega občutka ob injiciranju in nobene sledi o vbodu. Za seboj mi je dala še dve tabletki, ki sem jih morala oralno zaužiti ob 20.40. Poslovila sem se od punc poleg mene in odšla. Odšla iz tega groznega kraja, kamor se ne želim več vrniti.
Nobeni ne privoščim take izkušnje. Grozno je. Boli te. Psihično te zlomi. Odnos v takih ustanovah je zelo pomemben. Pohvalila bi eno sestro v dopoldanski izmeni(izmed štirih) in sestro v popoldanski ter zdravnico.
Hvaležna sem vsem trem angelčkom, ki so pazili name ter bili z menoj skozi težke trenutke. Hvaležna, da sem se ščistila, da sem lahko šla domov in da ni bilo nobenih komplikacij. Hvaležna sem dragemu, ki je bil z menoj celo popoldne in me po groznem dnevu peljal jest. ;)
To je bil dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. To izkušnjo delim z vami, da mogoče kateri pomagam, v primeru da pride do tega. Da ne bo izgubljena kot jaz. Da bo približno vedela kaj jo čaka. Res pa nobeni ne privoščim česa takega, ker pusti rane na srčku, ki se težko zacelijo(če se).
Treba pa je gledati pozitivno, pa če je še tako težko, in se veseliti prihodnosti. Ta del je za mano in ker je tako javno napisano, mi je malo lažje. Sedaj grem res lahko naprej in se osredotočam na pozitivne stvari.
xoxo
Komentarji
Objavite komentar