Poroka

VZAMEM- forever and for always

za VEDNO!

Poroka. Za vedno. Z nekom preživeti preostanek svojega življenja. Si z njim ustvariti družino, dom. 

Vzamem. ❤

Za poroko sva se začela menit kar nekaj časa nazaj. Oktobra je padla odločitev glede datuma. 21.3., sreda. Kasneje sva ugotovila, da nama ta datum ne ustreza, zato sva ga prestavila na 21.4., sobota. Bolj popolnega datuma si ne bi mogla izbrati.  

Najprej sva želela na poroki samo najini priči, šoferja in Miciko. Pa se je plan kasneje spremenil. Mogoče še celo na bolje, saj je poroka bila tako še bolj intimna. Vseeno mi je bilo (in mi je še vedno) kaj si bodo sorodniki in prijatelji mislili o vsem skupaj. Ni moja dolžnost da prirejam neko ogromno poroko in se ''izprsim'' za tistih par uric, katerih se najbrž itak večina ne bi spomnila. Poroka je moja in od mojega zaročenca in samo midva določava kako bo potekala. Verjamem, da je med sorodniki in mogoče tudi med prijatelji kar nekaj dolgih nosov in zamer, ampak mi je res čisto vseeno. :) 

Nekaj sposojenega

Nekaj starega

Nekaj novega in nekaj modrega

Na poroko se nisem posebej pripravljala ali zapravljala. Kljub netradicionalnosti najine poroke pa sem želela nekaj tradicionalnih reči. Kot lahko vidite slikice, nekaj sposojenega, nekaj novega in nekaj modrega. Stara zlata mašnica, sposojene špangice, nov nakit (verižica in uhančki) ter modra podvezica. Obvezno bela oblekica(ki jo je na žalost videl dragi pred poroko, ker je šel z menoj po nakupih). Želela sem tudi šopek. Preprost, svež, lep.↴

Šopek, kupljen pol urice pred poroko, ki ga je izbral dragi. :) 

Prstana sta bila samo začasna. Naročila sva ju kar po internetu, že oktobra. Ker sva tako prepričana v najin za vedno, sva se odločila za tetovažo prstanov. ↴

 


Imela sem še posebno željo. Zaobljube. Poleg tistih, ki jih prebere matičar, sem želela še najine. Napisane in prebrane pred matičarjem in pričama(ki sta bili, mimogrede, sestrica in Micika). S tem sem dragemu utrujala že kar nekaj mesecev pred poroko, da slučajno ne bi pozabil! Uspelo mu je napisat najlepše zaobljube na svetu. Upam, da se jih bo držal. ;) Jaz se svojih definitivno bom. :) Sicer sva si jih pokazala že doma, da sva približno videla, če sva šla v isto smer. Ena zaobljuba je bila čisto ista pri obeh. Če to ni povezanost, potem pa res ne vem kaj je.

Vse je bilo bolj kot ne preprosto. Kje pa se je vse skupaj zakompliciralo? Ko je Klementinca izvedela, da bo obred vodil župan Grosuplja. Resno?! Bila sem živčna, ker to je pa le župan. In ravno najino poroko bo vodil? Ampak bilo je super :)

Celo poroko sem jokala od sreče. Najbolj so me sezule zaobljube. Itak. Solze so tekle v potokih in počutila sem se srečno. Priznam, za tisočinko sekunde me je prešinil dvom, če je to res to, pa sem potem pogledala dragega in videla da TO JE TO. I was born to do this :)

Obredek je bil prav luštkan. Namesto posebne glasbe v ozadju, smo poslušali Micikino cviljenje. Hvala Anika, da si jo imela in mirila, čeprav je bila tečka. Brez tega pač ne bi šlo. ;) Po izmenjanih prstanih sva prebrala še zaobljube. Jokala sva kot dež. Oba. No, mislim da so kar vsi v dvorani dobili solzne oči. Razturala sva. ;)

Po končanem obredu nismo imeli pojma kam bi šli.. Odločili smo se, da gremo na boštanjski grad, da spijemo šampanjec(in da lahko dragi malo špega na ribnik). Ker pa smo same lulike in ne pijemo ta'pravega šampanjca, smo imeli otroškega*. Tam smo se malo poslikali, Mici je norela v naravi, jaz pa sem bila presrečna. To je bilo to. To sem si želela od svoje poroke. Od dneva, ko sem iz gospodične Dimič postala gospa Zorko.

Ko smo se ga napili*, smo odpeljali Aniko domov, spotoma pa smo se še ustavili na posebnem kraju, kjer sem pustila svoj šopek.

''Kam bi šla nekaj pojest?'' Ja, tudi tega nisva imela načrtovanega. Na hitrico sem pobrskala po internetu, kam bi šla in sem našla res lep, preprost kraj, z odlično restavracijo. Jezero. Združena je bila narava, voda(za Mico), hrana.. Pa tudi v restavracijo gre lahko kuža. Vse je bilo popolno. Sicer pa, kaj sploh še človek potrebuje na poročni dan? Tudi če bi šla takoj domov, bi bilo to to. :)

Najedla sva se do onemoglosti in še malo posedela. V glavi sem premlevala stvari, ki so se zgodile pred nekaj uricami. 'Sem res naredila ta pomemben korak in se do konca življenja obvezala biti z nekom? Za vedno? Da.'

Po kosilu sva krenila proti domu. Bila sem utrujena (na dober način) od vsega tistega vzhičenja, veselja in ob enem polna pričakovanj, kaj bo sledilo v prihodnosti. Ali bova >>tista<< zakonca in bova pozabila na zaobljube in kmalu tudi drug na drugega, ali nama bo uspelo in bova ohranila tisto zaljubljeno iskrico in živela- klišejsko, srečno do konca najinih dni? Bomo videli :) Nagibam se h klišejski verziji, da bova srečna do konca najinih dni. Vem, da je življenje polno nekih preprek, ampak saj veste: ''Samo rada se morava imeti, pa bova šla čez vse.''

Sedaj je na vrsti še mala malinca, da bo najina družina zares popolna. :)

xoxo- do naslednjič. Z malenkost bolj žalostno objavo.