Little Miss Know it All

Missed ab. Bolečina. Bolečina v srčku- od 1 do 10; neskončno.  Je ni tablete za bolečino, ki bi tisti trenutek pomagala. Bolečina tam spodaj, od 1 do 10; 12.  22.11.2017, sreda. Navsezgodaj zjutraj sva se vsa na trnih odpravila na kraj, ki ga bolj ne bi mogla sovražit. Urgenca. Tam so mi predali vse papirje in poslali naprej v drugo nadstropje. V srčku mi je razbijalo in v mislih sem imela samo željo, da ta dan čim hitreje mine. Ob 7.30 sem v sprejemni pisarni dobila za izpolnit nek papir glede podatkov in obiskov. Izpolnjenega sem vrnila in čakala dobre pol urice na sprejem. Ob osmih je prišla do naju sestra in rekla, naj se posloviva, saj moram noter. S težkim srcem sem se poslovila od dragega in odpravila dobesedno v neznano. Napol objokana in zmedena sem čakala na nadaljnja navodila. Sestra me je napotila v sobo, kjer me je na postelji čakala halja in srajca, na tleh pa natikači. V sobi nad umivalnikom so bili vložki, mrežaste hlačke in zloženčki. Vzela sem ene hlačke

NI SRČNEGA UTRIPA.. ''Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko so mi povedali, da se je tvoj srček ustavil. Čeprav se je moj še isto sekundo zlomil, začuda je še naprej bil..'' ...ponedeljek, 20.11.2017: ''Tole mi pa ni všeč.. Ne slišim srčnega utripa...'''     Besede zdravnice, ki tvoj srček dobesedno zlomijo. Ko ti skozi glavo šiba milijon in eno vprašanje. ''Zakaj? Zakaj jaz? Kako je to mogoče? Ste se zmotili? Zaaakaaaj??'' V ponedeljek sem se počutila drugače. Vseeno sem se z nekim optimizmom odpravila na pregled. Del mene se je veselil pregleda, veselil, da bo sedaj uradno in bom novico lahko delila z domačimi. Del mene pa je bil paničen. ''Kaj če bo kaj narobe?'' Nisem vedela, če sem dovolj močna, da grem spet čez to. Začuda v čakalnici ni bilo gneče in sem prišla hitro na vrsto. Zdravnica je bila dobre volje, saj je komaj začela z delom. Nasmejano me je vprašala, kako se počutim in nakazala, naj se

''V TRETJE GRE RADO'', PRAVIJO.. Vsi smo že slišali rek: ''V tretje gre rado.'' Pa gre res? Mogoče je to samo rek, ki sem si ga mogla ponavljati par mesecev nazaj, da ne bi znorela od črnogledosti.  V predprejšnem postu sem napisala, kako se je končala druga nosečnost. Naslednja menstruacija je prišla samo z desetdnevno zamudo in je trajala normalnih pet dni.  Poletje je bilo za nama, začela se je jesen. Dnevi so tekli, nič posebnega. Bolj kot ne, sva se ubadala z malo polulanko Mici, ki je nenadoma dobila nek preblisk, da bo lulala po stanovanju(kljub temu, da je bila navajena na pleničko in travo).  No, pa je prišel dan, ko naj bi dobila menstruacijo. Psihično sem se počutila še kar v redu, fizično pa sem bila en ogromen balon. Prsi so se mi napele in me bolele za znoret, trebuh se mi je napel, na trenutke sem se počutila slabo. Psiha naredi svoje, zato testa nisem še želela delati. Kaj je rekel mali ''klementinast'' še

MOJA MAMI, Marjanca Moja mami je vedno govorila: ''Mama je ena sama.'' Oh kako je to res.. Mama je ena sama. Res je. Moja mamica je bila edinstvena. Ja, sigurno to reče vsak otrok za svojo mami, ampak moja je bila še bolj edinstvena. Zakaj tako pravim? Ker je bila moja. Moja mami. No, delila sem jo s sestrico, ampak načeloma je bila pa samo moja.  Ta post je eden izmed bolj pozitivnih, da vam povem nekaj več o o moji mamici. Zraven pa še malo o edini nosečnosti, ki sem jo do sedaj spremljala. 1 1.8.1994, ob 14.05 je na svet spravila deklico, veliko 50cm in težko 3110g. Mene. Kako je potekala nosečnost, nimam pojma, mi ni nikoli povedala. Na žalost. Vse možne informacije bi mi prišle še kako prav, glede na moje težave.  Prvih parih let se ne spomnim, pa imam lahko še tako odličen spomin. Ko gledam slike, sem bila en razvajen otroček, ki mu ni manjkalo čisto nič. Igrače, pozornost, ljubezen. Ni da ni. Iz male ''deklice Vidic'' sem zrasla